Po dolgem času sva se z prijateljico dobile na kavi v velikem prodajnem centru. Ko sem jo videla, je bila kar spremenjena, imela je daljše in svetlejše lase in bila zelo elegantno oblečena. Kako sva bile vesele, ko sva se videle, klepetali sva dve uri, sedele sva v eni kavarni, nasproti nje pa je bila trgovina, kjer so prodajali obleke, imeli so res izložbo polno oblek, ki so bile znižane.
Seveda je prijateljica to videla in skupaj sva šle še v trgovino pogledat te obleke, če je katera lepa. Tudi sama bi si katero kupila, a mi ni bila nobena tako zelo lepa. Njej so bile lepe 3 obleke in prosila me je, če imam čas, da jih proba, seveda sem jo počakala. Vse tri obleke so ji stale prekrasno in to je videla tudi sama, zato si je vse tri tudi kupila. Potem pa mi je povedala, da njen šef želi ,da je elegantno oblečena in da pri plači dobi dodatek, da si lahko kupuje obleke, kar je mene presenetilo. Kako lepa odločitev šefa, sem si mislila in ji to tudi rekla. Ona pa je rekla ,da je tudi njej na začetku bilo to zelo lepo, zdaj pa ji je že naporno, ker ve, da ji šef da denar za obleke in tako ima to breme, da mora biti čisto vsak dan urejena v nulo. To pa je seveda naporno, saj veste sami, da pridejo dnevi, ko se ti enostavno ne ljubi rihtat in ne veš kaj bi oblekel.
Tako je rekla, da bi se včasih raje odpovedala tej ugodnosti, da dobi denar za obleke, kot pa da jo ima, ker to prinese za sabo kar nekaj stvari. Ko sem jo poslušala sem jo razumela in sem spremenila mnenje, da je lepo imeti šefa, ki ti daje denar za obleke, ne ni lepo, ker potem imaš veliko skrb, da moraš biti vsak dan urejen. …