Dolgo sem mislila, da me politika ne zanima. Zdelo se mi je, da je to nekaj, kar se dogaja daleč od mojega vsakdana. V službo grem, plačam račune, poskrbim za družino – zakaj bi me moralo zanimati, kdo sedi v parlamentu? A sčasoma sem dojela, da je politika pravzaprav povsod.
Vsaka odločitev, ki jo sprejme vlada, vpliva na nas. Na cene, na delovna mesta, na zdravstvo, na šolstvo. Tudi takrat, ko misliš, da te ne zadeva, se te dotakne. Ko se spremenijo davki, ko podražijo elektriko ali gorivo, ko zmanjka prostora v vrtcu – to ni naključje.
Spoznala sem, da se ji ne moreš izogniti, ne glede na to, kako apolitičen misliš, da si. Lahko se odmakneš, ne voliš, ne spremljaš novic, a svet se kljub temu premika naprej, samo brez tvojega glasu. In ko enkrat to razumeš, dobi politika povsem drugačen pomen.
V zadnjih letih sem začela bolj spremljati dogajanje. Ne iz radovednosti, ampak iz potrebe, da razumem. Ko vidiš, kako se oblikujejo zakoni, kako se delijo sredstva in kako odločitve spreminjajo življenja, ugotoviš, da je politika veliko več kot prepiri v parlamentu. Je ogledalo družbe – pokaže, kdo smo in kaj dovolimo.
Seveda me pogosto razočara. Ko vidim obljube brez dejanj, prepire namesto rešitev, me prime, da bi spet odmaknila pogled. A potem pomislim, da če bomo vsi tiho, se ne bo spremenilo nič. Politika ni samo delo tistih, ki sedijo na položajih. Je tudi naša odgovornost, da spremljamo, sprašujemo in zahtevamo.
Včasih si rečem, da bi bilo lepo, če bi bila manj hrupna, manj razdeljena. Če bi šlo več energije v rešitve in manj v razprtije. A morda prav zato obstaja – da nas spomni, kako raznoliki smo, kako različne poglede imamo na isti svet.
Danes, ko slišim besedo politika, nanjo ne gledam več kot na nekaj tujega. Sprejela sem jo kot del življenja. Čeprav se zdi naporna, je politika tista, ki odloča o tem, v kakšni družbi bomo živeli jutri.…