Večer pred odhodom sem si pripravila torbo in brisačo za plaži, da ne bom nič pozabila. Ko sem hitela, pa ne vem, kam točno sem dala brisačo, ker sem jo zagotovo vzela z mize, kjer sem imela vse pripravljeno. Niti se ne spomnim točno, kaj sem takrat delala, da sem jo kje pustila in niti ne vem, kje bi jo lahko pustila.
Ko sem nehala o tem razmišljati, v katerem delu stanovanja je brisača za plažo, sem začela razmišljati o tem, kje naj sedaj brisačo za plažo dobim. Ravno, ko sem že skoraj dobila idejo, kam naj grem po brisačo, pa me je poklicala prijateljica, s katero sva bili dogovorjeni, da se dobiva na obali. Ravno prav, da sem jo lahko povprašala, kje imajo lepe brisače za na plažo, ker sem svojo pozabila doma. Takoj me je prekinila in reka, da ima doma dve viška in da mi bo eno posodila. Na to možnost se pa res nisem spomnila, ker imam po navadi sama le dve brisači in običajno je ena v pranju. Ovira glede brisače je rešena in sedaj grem končno lahko na kavo, preden skočim v morje. Potem greva pa na najino skrito lokacijo, kjer skoraj nikogar ni. Mislim, da je to en kotiček, za katerega zelo malo ljudi ve, ker je tudi dostop malce čuden. Pot namreč ni lepo urejena, se pa vseeno da priti čisto blizu z avtomobilom.
Takšne lokacije imam najrajši, ko si želim miren dan na morju. Tista gneča, ki je kje, na kakšni bolj oblegani plaži zna biti včasih preveč zame. Mi pa tudi tisto kaj odgovarja, ampak običajno, ko nas je več v družbi. Tako, da bi bil kar izziv zdajle, če ne bi tako hitro prišla do brisače, ker na tej poti res ni bilo nobene trgovine.
…
